STE STARI 18 ALI VEČ LET?

Izbor za Oskarja

Laško v letošnji regionalni kampanji povezuje največje košarkarske legende jugoslovanske košarke, ki še danes velja kot sinonim za najboljšo košarko na svetu. Vrhunsko Laško ekipo sestavlja legendarna četverica: Dino Rađa, Aleksandar Đorđević, Bogdan Tanjević in Rašo Nesterović, ki se v kampanji spominjajo svojih legendarnih časov in trdega dela, ki so ga vložili, da so dosegli zavidljive uspehe.

Da pa kampanja odmeva tudi med ostalimi košarkarskimi legendami, priča komentar kampanje, ki ga je napisal Božidar Maljković, srbski košarkarski strokovnjak in trener številnih evropskih klubskih velikanov. Preberite ga spodaj!

Slišal sem že za tisoče čudežev. Na stotine čudežev sem tudi videl. A zgolj pri nekaterih sem tudi sodeloval.

Pred dnevi, glej ga, čudež, sem se preizkusil v vlogi filmskega igralca. Pred filmsko klapo sem se pojavil s selektorjem srbske vaterpolske reprezentance v vaterpolu Dejanom Savićem, torej s človekom, ki je v svojem športu v bazenu in ob njem osvojil vse, razen Nobelove nagrade.

Kot kaže, je 2019 zame leto čudežev, kajti zdaj so me prosili, da napišem kratko filmsko kritiko. Si lahko predstavljate!?!

Najprej o pivu. Iskreno: rad ga imam. Rad pa imam tudi glavne filmske zvezde v novi regijski reklamni kampanji za Laško pivo. Pa dobro, naj bo, če so me že tako prosili. Naj spišem nekaj o teh igralcih. Najbrž res bolje, kot da bi se lotil rakurzov, zvočnih načrtov, komentiranja snemalne knjige ali montaže. Vse našteto je zame v kampanji Laškega tako ali tako popolno.

Najprej moram čestitati direktorju kastinga, torej tistemu, ki je izbral filmske igralce, saj boljših res ne bi mogel najti. Slišal sem, da so bile nekatere od prejšnjih oglasnih akcij za Laško pivo deležne kritik in burnih razprav. Drži, okusi so različni. Zame so bili sicer tudi prizori z Nenom Belanom, Halidom Bešlićem in Željkom Joksimovićem zelo simpatični, morda tudi zato, ker imam rad njihovo glasbo. Kar sicer ne pomeni, da si raje ne zavrtim Čolića, Balaševića ali morda celo Davida Guette.

Moj sin je zagovornik stališča, ki mi ga v vseh mojih košarkarskih letih še ni uspelo ovreči. Trdi namreč, da je košarka zelo natančna znanost. Po njegovem mnenju se v našem športu vse enostavno izračuna in preveri. Kdo je kaj osvojil. Kdo je zadel koliko košev. Kdo je ekipo popeljal v višjo ligo. Kdo je ... vse, torej, naj bi bilo merljivo.

V primeru najnovejših reklam, ki jih je Laško predstavil širnemu, recimo mu jugoslovanskemu občinstvu, dilem o natančni merljivosti res ni!

Začnimo pri najstarejšem. Ker zanj najdlje vem in ga tudi najdlje poznam. Boša je bil vzornik tako mlajšim kot vrstnikom. Vzornik kot igralec in kot trener. V tistih časih, ko so se vzdevki delili igralcem kot nekakšne titule, je Boša odmevalo kot ime nekega viteza. Moj prijatelj Boša je eden redkih preživelih Jugoslovanov. Tak se je rodil, tak bo tudi umrl. Njegova hiša v Trstu ni imela naziva "eksteritorialna" izključno zaradi diplomatskih pravil. Po vseh drugih kriterijih je bil moj prijatelj in kolega veleposlanik Jugoslavije v Italiji, njegov tržaški dom pa je bil varna hiša za mnoge pomoči potrebne rojake, naj bo to pred našimi krvavimi vojnami, med njimi ali po njih. "Jugoslovanske" ima tudi ženo in otroke. Boševi vnuki bodo imeli odličnega vzornika. Povsem razumljivo je, da v reklami nosi suknjič.

Kot košarkarskega kolega mi Boše res ni treba opevati. Namesto mene to počne Wikipedia. Morda le za osvežitev spomina – z Bosno prva evropska klubska krona na območju nekdanje države in Italija na evropskem prestolu. Že zgolj ta uspeha sta mojega prijatelja Bošo preoblikovala v virtuoza našega poklica.

Drugi filmski zvezdnik je zame najboljši organizator košarkarske igre, ki ga je kdajkoli rodila Evropa, in nekdaj najbolj karizmatičen športnik Jugoslavije. Predvsem pa je zame sin Mime in Bate Đorđevića. Njegov oče Bata me je zvlekel iz amaterske v profesionalno košarko. Z beograjskega Ušća me je odvlekel k Zvezdi. Dobesedno z betona na parket. Mnogim najbrž ni znano, da sem bil v Osnovi šoli Marko Orešković v Novem Beogradu prvi Saletov trener. Aleksandra Đorđevića torej poznam dobesedno od prvih košarkarskih korakov. Glede Saletovega talenta se dobro spominjam mnogih tegob in nerazumevanja mojih kolegov. Potem je ta talent kot vulkan izbruhnil v Carigradu. Po tisti trojki v zadnji sekundi je Sale postal narodno bogastvo. Nekakšen Novak Đoković "ante litteram". Bil je igralec-trener, kar je najboljša kombinacija. Na srečo je zdaj trener in nič več igralec-trener, kar je še bolje. Ko se je Sale odločil, da bo postal trener, je za seboj pustil košarkarja v sebi in res postal trener od glave do peta. O tem, koliko je predan svojemu delu, pa lahko vprašate FIBA in MOK, pri katerih je osvojil najbolj žlahtna odličja.

Pri tretjem igralcu sem v težavah, saj ne vem, kako naj ga opišem. Že iz zgodovinskih razlogov je nemogoče, da bi pisal hvalospeve o Dinu Rađi, saj bi zaradi dolgoletnega sodelovanja pri tem, hočeš nočeš, moral pohvaliti še sebe. To pa se mi zdi nekako brez zveze. Gospod je vstopil v Hram slavnih. Preprosto zato, ker si je to zaslužil kot igralec in človek. Zaradi iger pod koši in zaradi obnašanja. To je to. Dovolj. Raje o Dinu spišem nekaj besed kot o človeku. Nekateri ljudje iz razlogov, ki nam pogosto res niso znani, postanejo sinonim za neko okolje v nekem obdobju. Pred letom dni je na žalost iz Splita odplul moj prijatelj Oliver Dragojević. In Dino je danes Split. Kdor spremlja njegov profil na Facebooku, se lahko hitro utopi v duhu "velog mista".

Dino piše v jeziku Miljenka Smojeta, Jakše Fiamenga in Momčila Popadića. Ta jezik z zatonom naše generacije na žalost počasi postaja klasičen. Mrtev, torej. Če tole bere kdo v Splitu, naj se vpraša, kdaj je zadnjič "marendal" in kdaj je šel nazadnje na "team building" zakusko. To so te finese. Ko lahko tudi hitro opazite razliko med japonskim turistom s canonom v roki in Rokom Prčem. V kom je danes torej več Splita kot v Dinu? Morda v Marjanu?

In kdo je četrti možakar, ki si je zaslužil družbo v tem "dream teamu"? Z Rašem Nesterovićem sem bil na igrišču zgolj tekmec. Nikoli ga nisem treniral. Na mojo veliko žalost. No, po drugi strani pa tudi na mojo veliko srečo, saj je bil Rašo vselej, ko sem se mudil v Ljubljani, izjemen gostitelj. In kako odličen sodelavec! Neverjeten, čudovit možakar. Rašo je sicer tudi eden največjih humanitarnih delavcev z območja naše nekdanje skupne države. Res je velik, tako velik, da tega nihče ne zna izračunati. In sam tega niti noče. To se izve le, kadar kdo od številnih, ki jim je pomagal, to izrecno izpostavi.