STE STARI 18 ALI VEČ LET?

Pogovor s hmeljarskim vitezom Janezom Osetom

56. dan hmeljarjev smo izkoristili za zanimiv pogovor s hmeljarjem Janezom Osetom.

Kako se hmeljarstvo v Savinjski dolini spreminja skozi čas?
Včasih je imela Savinjska dolina še idilično podobo s hmeljevkami. Danes ima popolnoma drugačno podobo s hmeljskimi žičnicami. Ni tako lepo za videti, kot nekdaj, ko so stale piramide po celi dolini. Včasih se je hmelj »odoralo« in tam so se postavile piramide, na katere so dali hmeljevke, da jih zima ni uničila. Spomladi so fantje postavili hmeljevke. Na manjših kmetijah so si pomagali med seboj, med-soseska pomoč je bila zelo močna, na večje pa so prišli tudi fantje iz hrvaške. Kmetije so si med seboj posojale tudi konje. Vse je bilo precej bolj skromno.

Kaj pa vzdušje, ki spremlja obiranje hmelja?
Vzdušje je bilo drugačno. Danes, ko se vidimo, se pozdravimo, a nimamo časa, da bi se pogovorili med seboj, dandanes se preveč hiti. Znali smo se bolj družabno obnašati in poveseliti. Danes sta tempo in draginja naredila svoje. Ni več tega druženja, kot je bilo nekdaj. Včasih so bile tudi manjše kmetije in smo si pomagali med seboj in se tudi tako veliko več družili. Danes pa imamo bolj najeto delovno silo. Hmelj ima namreč delovne konice.

Kako je včasih izgledalo obiranje hmelja?
Včasih, ko se je obiralo ročno, so obiralci odšli ob svitu na njivo. Za dopoldansko malico sta šla gospodar in hči na njivo, kjer sta merila nabrani hmelj. Plačevali so z baletami, na katerih je bil žig kmetije. Za malico je bil domači kruh, domači špeh in jabolčnik. Otroci so nosili vodo. Okrog enih se je pripeljalo kosilo in popoldne še eno malico. Nabrani hmelj so merili dvakrat na njivi in potem zvečer na kmetiji. Zvečer so se skupaj usedli za mizo za večerjo in vedno so eno zapeli.

Kaj pa je danes pri hmeljarstvu bolje, kot je bilo včasih?
Velika prednost danes je zalivanje hmelja. Dve tretjini slovenskih hmeljarjev zaliva svoj hmelj s kapljičnim sistemom. Tukaj smo Slovenci daleč pred ostalimi državami. Za primerjavo: v Nemčiji ima takšen sistem le 20 % hmeljarjev. Tudi ekološko smo slovenski hmeljarji najbolj napredni, saj stremimo k zamenjavi plastične vrvice z razgradljivo. Plastika mora počasi izginiti iz uporabe in tudi hmeljarji moramo prispevati k temu. Lahko smo tudi ponosni, da imamo kot tako mala država svoj inštitut, kjer hmeljarji sofinanciramo razvoj novih sort in žlahtnjenje.

Slovenci imamo tudi svojo že zelo staro avtohtono vrsto hmelja. Mogoče lahko poveste kaj več o tem?
Prva slovenska avtohtona sorta je savinjski golding. Izvira iz angleške sorte fuggle, ki jo je novoceljski oskrbnik graščine Josip Bilger leta 1882 pripeljal iz Anglije v Savinjsko dolino. Savinjski golding se je zelo dobro aklimatiziral in je danes sorta, ki jo išče cel svet.

Imamo Slovenci še kakšno svojo avtohtono sorto poleg savinjskega goldinga?
Zaradi podnebnih sprememb smo začeli vzgajati tudi nove sorte hmelja, saj savinjski golding zelo slabo prenaša vročinske udare. Letošnje leto mu sicer zelo godi in pridelek je odličen, lani pa je popolnoma zatajil. Če so mu vremenske prilike naklonjene, uspeva zelo dobro in ga pridelamo tudi do dve toni na hektar, a toplotni udari ga lahko tako uničijo, da hmeljarji ne moremo pokriti stroškov. Zato poskušamo vzgajati sorte, ki naj bi nadomestile savinjski golding, to so styrian gold, aurora, celeia in bobek.

Kako pa izgleda sodelovanje med hmeljarji in Inštitutom za hmeljarstvo in pivovarstvo?
Slovenci smo lahko ponosni, saj smo na inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo od prve avtohtone sorte, savinjskega goldinga naprej, vzgojili 6 novih aromatičnih sort in 12 novih dišavnih sort hmelja. Od 1952, ko je bil ustanovljen inštitut, smo hmeljarji zelo povezani med seboj in z inštitutom. Vsi hmeljarji sofinanciramo vzgojo teh sort. Zadnjih 12 avtohtonih sort smo vzgojili zaradi podnebnih sprememb in so bolj odporne na vročino in sušo.

Kaj pa mlade generacije, se tudi zanimajo za hmeljarstvo?
Na kmetijah so sami pridni fantje in dekleta, ki hodijo v šole in se izobražujejo. Vidim, da smo v dobri navezavi z mlajšo generacijo. Zelo rad delam z mladimi in čim prej bi si rad našel nekoga mlajšega, ki bo stvari peljal naprej. Ne bojim se za prihodnost hmeljarstva. Vedno bomo znali najti skupni jezik.

Se vam zdi, da naše pivovarne znajo ceniti izjemnost savinjskega hmelja in hmeljarjev?
Zelo spoštujem Laško, saj so izjemno zavezani tradiciji. V našem dolgoletnem sodelovanju nikoli niso uporabljali ekstrakta in vedno delajo svoje pivo s hmeljskimi briketi. Z briketi se namreč vse kakovosti hmelja najlepše prenesejo na pivo in pivo je potem točno tako, kot si ga zamislijo. Tradicija je pomembna in prav je, da jo obdržimo in negujemo. Tisti, ki ne spoštuje preteklosti, nima prihodnosti.

Trenutno smo na 57. dnevu hmeljarjev. Mogoče veste, kako je bil videti prvi?
Vse se je začelo leta 1962. Na Hmezadu so se domislili, da bi bilo pametno narediti praznovanje hmeljarstva in ga tako približati splošni populaciji. Takrat so bili od nastopajočih le hmeljski princi in princese. Najprej je bil dan hmeljarjev 3 leta v Preboldu pri bazenu. Od 65. leta dalje pa se odvija v Braslovčah. Tudi že naši predniki so pripravljali povorke in veselice.

Nam za konec lahko razkrijete, katero pivo najraje pijete?
Laško!